Blagajev volčin je vrsta, o kateri so največ pisali in ki je vzbudila največ zanimanja. Leta 1837 je eden od kmetov iz Polhovega Gradca graščaku Rihardu Ursiniju grofu Blagayu prinesel cvetočo vejico neznanega volčina. Blagay jo je poslal Henriku Freyerju, kustosu Deželnega muzeja v Ljubljani, ki jo je opisal in imenoval po najditelju – Blagajev volčin (Daphne blagayana). Poslal jo je tudi H. G. L. Reichenbachu za njegovo herbarijsko zbirko Flora Germanica exsiccata.
V tedanji Evropi je nova vrsta pomenila pravo botanično senzacijo in že naslednje leto (1838), jo je prišel pogledat celo saški kralj Friderik Avgust II. V spomin na kraljevski obisk, je grof Blagay postavil več kot štiri metre visok spomenik. Spomenik je edinstven in pomemben del naše kulturne dediščine. Prof. dr. Tone Wraber ga je opisal kot »star spomenik stari botanični kulturi na Slovenskem«. Zaradi visokega obiska, pa je blagajana dobila tudi ljudsko ime »kraljeva roža«.
Blagajev volčin ali kozlovc je nizek grmiček iz družine volčinovk, ki zraste do višine 30 cm in ima ovršna socvetja rumenkastobelih cvetov na koncu poganjkov. Vedno zeleni usnjati listi so celi, celorobi, na steblu pa so nameščeni premenjalno. Cveti aprila in maja, v Sloveniji pa je razširjen na polhograjski Gori, polhograjski Grmadi, Zaplani, Kopitniku in morda še kje. Poleg Slovenije je Blagajev volčin mogoče najti tudi v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni gori, Albaniji, Makedoniji, Grčiji, Bolgariji, Romuniji na Hrvaškem ter v severozahodni Italiji. Raste na apnencu in dolomitu, najbolj pogost pa je v montanskem in subalpskem pasu do 1900 m nadmorske višine.
Blagajev volčin so zaradi ogroženosti zavarovali že leta 1898, skupaj s planiko. V Rdečem seznamu ogroženih praprotnic in semenk Slovenije je uvrščen med ranljive vrste (V).
